Si predstavljate klasično zgodbo o sodobni družini? Ali ne toliko sodobni? Takšni, ki je polna vsakodnevnih težav, otrok z dvakrat posebnimi potrebami, pomanjkanja denarja, prezaposlenih staršev, slabih ocen v šoli, prepirov o tem, kakšne barve naj bo ograja okoli vrta, kakšne pasme psa si omisliti in kdo bo opral avto v soboto dopoldan. Ali takšni, ki je obremenjena s tem, v kateri dvorec bo odletela na kosilo, v katero šolo vpisati otroka, kako kompenzirati pomanjkanje časa za vzgojo razvajenih otrok, kateri dodatki so nujni za novo stanovanje in zakaj prejšnjo zimo niso šli smučat v Francijo. Ali pač takšni, ki si jo sami predstavljate pod pojmom sodobne družine. Takšna zgodba bi zagotovo imela kak dramatičen zaplet, nek dramaturški vrhunec in počasno vračanje v prvotno, vsaj navidezno ravnovesje, ki ga je imela na začetku. Mogoče bi se na koncu kaj spremenilo, mogoče tudi ne. V resnici sploh ni pomembno.

V nobenem primeru pa to ne bi bila zgodba, ki jo je o Hofmeesterjevih napisal Arnon Grunberg. Tirza.

Tirza je kompleksna pripoved o, jasno, sodobni družini. Ta družina sicer sestoji iz mame, očeta, starejše in mlajše hčere. A v resnici sestoji le iz očeta in mlajše hčere. Jörgena in Tirze. Mama je nekaj časa nazaj odšla. V iskanje boljših priložnosti, zamujenih priložnosti, spominov, ki ne bodo razočarali. Starejša hči je prav tako odšla, v aktu uresničenega podaljška kljubovanja očetu, ki si je vzel pravico, da v maniri nekega drugega, nesodobnega časa, lahko odloča o ljubezni in predvsem partnerju namesto nje. Čeprav se slednja vseeno vsake toliko vrača. A v resnici sta bržkone le Jörgen in Tirza.

Roman ni enostavno branje. Daleč od tega. Grunberg je kaos, ki je doma pri Hofmeesterhevih skušal prenesti tudi v način pripovedovanja zgodbe. To se skozi tretjeosebno naracijo vedno nekako drži nekoliko proč od poosebljenja pisca s tem, kar se dogaja. In vztrajanje na tej poziciji lahko dojamemo kot neko moralno držo, ki bi nam na nek način že lahko sporočala, kaj je prav in kaj ne. A seveda nam ne, ker je to mnogo premalo. Grunberg je, kot zapisano, napravil kompleksen roman, ki dolgo časa ostaja v večeru, ko ima Tirza zabavo, ki ji jo Jörgen organizira za njeno maturo. Neko zadnjo takšno zabavo. Nekakšno slovo od mladosti. Slovo od Tirze. Ta večer dodobra opiše Jörgena kot očeta in njegovo vlogo v življenju mlade Tirze. Grunberg pa v ta večer in dogodke - pred dnevi se je vrnila mama in na zabavo je dospela tudi starejša hči - vplete tudi praktično vso bistveno, kar beroči potrebujemo iz zgodovine Hofmeesterjevih. In izvemo, da Tirza odhaja v Afriko. S svojim izbrancem. Ker si želi v Afriko in svobodnega potovanja, raziskovanja, okušanja življenja, kot si ga želi marsikateri mladostnik, mogoče tudi tisti, ki živi pri vaših sosedih. Zgodbo tega potovanja beremo tudi v nadaljevanju, ko spremljamo Jörgena in Tirzo s fantom, ko se peljejo na letališče, se za nekaj dni ustavijo na domu Jörgenovih staršev in tam preživijo nekaj časa skupaj. In nato letališče, odhod in Tirza, ki se iz črne celine ne oglasi več. Ter Jörgena, ki bi v svoji absolutni ljubezni do svoje najmlajše hčere storil praktično vse, v zadnjem delu romana, ko se odpravi v Namibijo, da bi Tirzo našel. Vsekakor predlagam, da začnete obračati liste Grunbergovega romana, da boste izvedeli, ali mu jo je uspelo najti. Ta kvarnik naj gre vsekakor mimo mene.

V Tirzi boste izvedeli mnogo več. Prav neverjetna silovitost zgoščenega prikaza vsega, kar nam Gruberg servira v medklicih in opisih razmišljanja Jörgena je tista, ki narekuje ritem te knjige, ki je prejela nagradi Libris in Zlata sova. Počasi, a vztrajno lupi sloj za slojem, dokler ne pride do žolčnega jedra sodobnega človeka, ki je v svoji smeri dospel na rob eksistence in služi le še navideznim demonom, ki jih je sam ustvaril. Tirza ni knjiga o Tirzi. Tirza je knjiga o Jörgenu. O sleherniku, ki ima sleherniško zgolj nasebje. In v tem videzu se kaže predvsem kot lepa duša, ki s prstom rad kaže povsod drugam, le ogledala mu umanjka, da bi doživel prepoznavo samega sebe. Jörgen je šel že predaleč že preden ga spoznamo mi. In vprašanje je, ali je sploh kdaj koli v zgodbi obstajal trenutek, ko bi ta aha erlebnis prišel tudi zanj. Osnovna tragedija, ki spremlja branje romana, in to je pozornemu bralcu vsaj po mojem mnenju jasno relativno kmalu, je ta, da za Jörgena nikoli ne bo odrešitve, ne katarze, ne kesanja. Vsaj ne v tem, kako se bo pokazal navzven, drugim; v tistem pogledu, ki je bil njemu samemu vedno zelo pomemben. In tako bralcu pod črto ostaneta dve vprašanji, na katero bo terjal odgovora. Najprej postane pomembno to, kolikšno škodo lahko Jörgen napravi in nato, kako bo lahko to škodo prevzel nase, ko mu, lepi duši, zmanjka lutk naokoli, na katere bi lahko pokazal s prstom. Odgovora sta.

Tirza je ljubezenska zgodba. Pripeljana do ekstrema, v katerem se znajdemo globoko nekje, od koder ni poti nazaj. Tirza je delo, ki je napisano s filigransko natančnostjo in gre mnogo dlje od preprostega dajanja nauka o tem, kako se ne smemo odločati. Tirza kot roman ne moralizira. Niti enkrat. To je delo, ki je divje v svoji hladnokrvnosti izpovedovanja podrobnosti nekega življenja, ki se je nekoč postavilo v vlogo ljubečega očeta in v njej obstalo nekoliko predolgo. A to ni prepovedana ljubezen. To je ljubezen, ki obstaja. To ni ljubezen, ki bi v maniri francoskega psihoanalitika zavoljo nečesa v tebi tebe pohabila. To je ljubezen, ki bi takšne pohabe ne dovolila in je ne dovoli. Kot ljubezenska zgodba, ki ima dramsko strukturo, ima tudi čudovit vrhunec, v katerem Grunbergov antijunak za hip tudi doživi svoj aha erlebnis, a je na nek način že prepozno. Tirza je roman o nekem padcu.

Ta nihilizem, ki se vije kot izvirni greh zgodbe, naj vseeno ne odvrne od branja. Pripoved prime bralca za goltanec zaradi mnogih privlačnosti. V njej ni momenta, ki ga ne bi kupili in se počutili opeharjene. V zgodbi ni nič neverjetnega. Če vendarle že, jo skušamo postaviti pod dežnik opravičljivosti. In tako vse do konca, ko na plano pride tisto, česar zaradi verjetnosti, ki jo prepoznamo v prebranem, ne zmoremo opravičiti več. Nikoli več.

Kljub vsemu ali prav zaradi vsega tega me je Grunberg prepričal v to, da je onkraj ljubezni vendarle nekaj je. In to nam preprečuje, da ne izginemo v nič.