Tirza, nizozemski roman, po njem je posnet tudi istoimenski film, je tri moje poletne večere postavil na glavo. Zadnjega nisem mogla več dobro prenašati, in ko sem ob rani uri 02.30 zaprla to knjigo, se mi je zdelo, da mi ne bo dano nikoli več zaspati. Vrhunski občutek, ko ti branje poruši notranjo uro, brez heca!

Ko sem Tirzo postavila na svoj poletni bralni seznam #2 (s klikom si ga oglej tudi ti), sem ugotovila, da ste mnogi spremljevalci Gospodične knjige to delo že prebrali. Niste skrivali svojega navdušenja, začudenosti, prevzetosti in bralnega užitka, ki ga prinaša. Ko sem o branju hektično poročala na svojem Instagramu profilu, ste me nekateri prav nesramno spodbujali z ‘Boš videla, kaj bo šele na koncu’ in seveda sem drvela skozi 450 strani družinske in osebne drame, tragedije in komedije hkrati.

“Sreča drugega človeka je grožnja.”

Zdaj vem, kaj vas je gnalo in kako prav ste imeli! Tirza se bere hlastno. Začne se počasi in zdi se, da bo pripovedovalec iz mešanja pripovednega časa naredil neberljivo mineštro, uspe pa mu izrisati zelo prepričljiv profil glavnega literarnega lika Jörgena Hofmeestra, moškega srednjih let, brez službe, ločenca, očeta dveh deklet, ne še povsem predanega življenjskemu razočaranju.

Jörgen v prvi polovici romana pridobi silovito razumevanje in simpatijo bralca, v drugi pa z enim samim dejanjem, obupanim in pošastnim, nakazovalo se je že na prvih straneh knjige, bralca prepusti zelo mejnemu občutku: ali je mogoče, da do tega moškega tudi na zadnji strani Tirze gojim sočutje?

“Samo norci so zmerom samo to, kar so.”

Ta roman se bolj gleda, kot bere. Zdi se namreč, da bi ga na oder ali platno zlahka postavil tudi nekdo, ki ni niti R od režiserja, Grunberg dela kadre kar sproti. Scenskost Tirze doseže vrhunec v prvi četrtini knjige, ko nekdanja zakonca secirata lastnosti drug drugega, tako mentalne kot telesne. To počneta neposredno, iskreno in brutalno, tako kot se v stvarnosti pač godi, ko zgodbe niso take, kakršne smo si obetali. Rezultat: perfektno dokazovanje ranljivosti medosebnih odnosov, zlasti partnerskih, ki so človekovo morišče in zatočišče hkrati.

“Otrokom se ne smeš odtujiti. Oni se lahko odtujijo tebi, ti pa njim ne.”

Kaj imajo pri vsem tem otroci, bojda najnedolžnejša vrsta človeka? V Tirzi so oboževani, so ljubljeni, so negovani in so … pohabljeni. So sad svojih staršev in roman bi v podnaslovu lahko žugal tudi znano ljudsko reklo ‘Otroci, tega ne počnite doma!’. A zgodilo se bo po svoje …