Arnon Grunberg je nizozemski pisatelj. In to kakšen pisatelj. Tirza je njegov deseti roman, za katerega je prejel nagradi libris in zlato pero.

Njegova največja vrlina se ne preslikava v zgodbo, ki je vrhunska, ampak v besede in stavke, ki te zahrbtno in brutalno prisilijo, da se ustaviš, jih prebereš enkrat, dvakrat, trikrat, saj nikoli pravzaprav ne veš, kje na strani te bo presenetila modrost ali norost, kje med vrsticami te bo z nemarno klofuto zbudilo razodetje in za katero piko se boš ujel v past, v kateri te bo pisatelj prebrisano pognal po poti, ki jo je začrtal. In ta pot skozi globoki kanjon čustev je do potankosti premišljena in posuta z nepričakovanimi brzicami in skalami, da se jim tudi najbolj izkušen plavalec ne more izogniti.

Tirza je literarna mojstrovina. Tirza je čustveni vrtiljak. Tirza je zver, ki se prebuja.

Od prve vrstice.

Jőrgen Hofmeester je že več kot trideset let urednik prevodne literature. Toda zdaj se njegova poklicna pot konča. Postane odvečen. Ker ga po zakonu ne morejo odpustiti, še naprej prejema plačo, vendar lahko ostane doma. Toda ne ostane doma. Vsak dan – pod pretvezo, da gre na delo – hodi na letališče in maha navideznim svojcem v slovo. Poraz, ki je samo še en poraz v nizu življenjskih porazov, je prevelik, da bi ga obelodanil. Vprašanja, dvome in predvsem bolečino ponotranji. Z njimi vztrajno hrani zver v sebi.

To je sramota. Odvečnost je sramota. Morda pa sem bil od nekdaj odvečen.

Žena ga je zapustila. V želji in strastnem hrepenenju po bolj zelenih, bolj svežih pašnikih je skočila na ljubezensko barko, njega pa pustila samega z dvema hčerkama. Zdaj, po treh letih, ko se je že navadil umirjenega življenja, ko je celo postal domač v kuhinji, pa se spet pojavi pred vrati. Kar tako. Ne pade mu v objem, nobenega skesanega pogleda. Pride z rdečim kovčkom in sivimi dovtipi. Skali mu mir, toda ženske, ki se skriva za pozabljeno besedo ‘mama’, matere svojih otrok, se ne more znebiti. Ne more je postaviti pred vrata.

Hofmeester je bil mož, ki je vse življenje iskal svojo držo in mu je do zdaj, ko je bilo njegovo življenje že skoraj pri kraju, še ni uspelo najti.

Sledi živčna vojna. Žena ga verbalno napada, na vsakem koraku – v spalnici, kuhinji in kopalnici – mu očita, da je on kriv za njeno nesrečo. Vrnila se je zato, da ji vrne življenje, ki ji ga je vzel. Špika ga, dreza ga, kot bi mu s prstom želela razpraskati brazgotine, ki so se za silo zacelile. V obraz mu zmeče vse – nikoli je ni privlačil, vse prijateljice so ji govorile, da je prestar zanjo, z njim je imela otroka samo zato, ker ni našla primernejšega moškega. V njunem poznem poletju življenja, v njuni realnosti, ko se oba počutita izvržena, zavržena, pozabljena v slepi ulici, je to še tista zadnja začimba življenja, ki ti poživi že dolgo mlačno juho. Vendar le za hip. Zver je treba hraniti. Zver v njima še živi. Zver ni mrtva.

V Hofmeestru vre. Pritajeno in osamljeno. Neuslišano. Kamorkoli se obrne, naleti na spolzka tla. Življenjski prihranki, ki jih je v želji po finančni neodvisnosti pridno nalagal na švicarski račun, zaradi recesije po terorističnih napadih enajstega septembra izpuhtijo. Premagala ga je svetovna ekonomija. Premagajo ga vsi. Odvečen je.

To ni bil aktiven bes, temveč pasiven, tih in molčeč bes je bil, ki se običajno prelije v česanje las, likanje rjuh, pripravo narastka.

Edino uteho najde v mlajši hčerki Tirzi. Starejša hči Ibi živi v Franciji, kjer ima penzion s fantom. Za penzion je plačal Hofmeester. On plača vse. On vse da. Navzven hoče biti najboljši, najuspešnejši, brez napak, brez prask na sijočem oklepu. In vse to si želi tudi za Tirzo, ki je še edina, ki je zares ob njem. Od nekdaj ga razume, od nekdaj je njegova punca. Zanjo goji upe, visoka pričakovanja. Preda se ji z bolestno vdanostjo.

Ti si naša sončna kraljica. To si. In ko boš velika, boš mogoče plesalka, ali pa boš odkrila novo zvezdo, ali pa boš pisateljica in boš dobila Nobelovo nagrado. Ti zmoreš vse, moja ljuba Tirza, vse, kar hočeš, ker si moja sončna kraljica.

Toda njegova sončna kraljica se na osemnajsti rojstni dan odloči, da bo odšla na potovanje v Afriko. S starejšim fantom, ki Hofmeestra boleče spominja na terorista Mohammeda Atto. Boleče do te mere, da postane nezaupljiv in zajedljivo ciničen. Prijazen skozi zobe. Teroristi so mu odnesli prihranke. In zdaj bo terorist odnesel še njegovo edino ljubezen – sončno kraljico Tirzo. Površino duše mu začne razjedati spoznanje, da se s Trizinim odhodom poslavlja od življenja, da mu iz rok polzi še zadnja bilka, ki se je je krčevito oklepal. Ki jo je negoval, zalival iz dneva v dan.

V svojih hčerah odkriva lasten strah, v srečanju s svojim potomstvom ta strah oživi, ob njiju se zaveda vsega, kar se je izmaknilo njegovemu nadzoru.

Ko se Tirza po dolgem času ne javi iz Namibije, Hofmeester sklene, da bo šel za njo. In tu se odvije sklepno dejanje knjige, ki z vsakim narejenim kilometrom po puščavskih poteh postane bolj mučno, bolj neprijetno. Sredi prečudovite pokrajine pod zvezdnatim nebom se nato razplete klobčič, ki bralca preseneti – dobesedno – sredi stavka in bomba, ki trešči tako nedolžno, tako osupljivo, razrije vse utrjene misli in vsa napeljana prepričanja zasijejo v popolnoma novi luči. Hoffmeester je našel, kar je iskal.

Zver je nahranjena. In lahko zaspi.

Grunberg bralca ves čas spretno vodi po miselnih labirintih Hofmeestrovega uma, v katerem se kot spremljevalec njegovih ranljivosti, šibkosti in napak hitro zaplezaš. Besede so ostre, pomenljive, vate vedno znova neprijetno zarežejo, spolnost, nasilje in občutek prihajajočega propada so ves čas tik pod površjem, kjer vse brbota, vre, se peni. Tako kot Hofmeester tudi bralec stalno išče nekaj oprijemljivega, nekaj trdnega, na kar bi se lahko oprl, toda tega izhoda Grunberg ne ponudi. Ko je Hofmeestru mučno, je mučno bralcu. Ko Hofmeestru spodrsne, mu bralec ponudi roko. Bralec je ves čas z njim. In v njem.

Od prve vrstice.

Knjiga je izjemno neprijetna, ves čas te obhaja moreča slutnja, da se bo vsak trenutek zgodilo nekaj groznega, nekaj družbeno nesprejemljivega, tako da si stalno v pripravljenosti odložiti knjigo. Vendar bereš naprej. Zaradi izjemnih besed, stavkov in odstavkov. Zaradi genialnih misli, iz katerih bi lahko z lahkoto izpeljal nove romane. To je zgodba tisočerih zgodb, ujetih v kolesje moderne družine, ki si tako obupno želi odrešitve, sprejetja in mesta pod soncem.

To ni zgodba nobenega od nas. In to je zgodba vseh nas. Zgodba, katere besede ostajajo z nami. In hranijo zveri v nas.

Najboljše letošnje branje je pred vami. Izkoristite ga.

Po knjigi so posneli tudi film, vendar ga odsvetujem. V najboljšem primeru si po ogledu zmeden, saj je film preveč nedodelan. Razumljivo. V knjigi smo ves čas v Hofmeestrovih mislih in te je skoraj nemogoče preliti v slike. Vsaj ne s tako zamotanostjo, predanostjo in širino. In zato se veliko tistih pomembnih nians človeške ranljivosti, šibkosti izgubi. Če si ne želite pokvariti užitka, se raje podajte med strani in se prepustite Grunbergovemu besednemu mojstrstvu.