Pri sedemnajstih so ga vrgli iz šole. Ta stavek lahko uvaja oboje, pripoved o avtorju, Arnonu Grunbergu, in o njegovem literarnem prvencu z naslovom Plavi ponedeljki. Sorodnosti s tem ni konec, postanejo pa izbirne: avtor si biografijo v resnici piše iz svoje literature.
Pri sedemnajstih so ga vrgli iz šole. Ta stavek lahko uvaja oboje, pripoved o avtorju, Arnonu Grunbergu, in o njegovem literarnem prvencu z naslovom Plavi ponedeljki. Sorodnosti s tem ni konec, postanejo pa izbirne: avtor si biografijo v resnici piše iz svoje literature.

Vse je skratka všečno, kaj je napisal in kako se je tega lotil, tako v nazorskem kot literarnem smislu. Njegov protagonist je miren najstnik, ki glede na to, da si res o ničemer nič ne misli, nenavadno veliko agira, večinoma seveda proti vsem, kar ima družba okoli njega za dobro, primerno in spodobno. Roman o odraščanju, ki ga pred klasičnostjo tematike rešuje odsotnost dramatiziranja, siljenja v popravljanje usode in iskanja druge priložnosti.

Protagonist je sin z judovsko tradicijo obsedene mame in očeta, ki tradicijo predvsem goljufa. Nikoli ne izvemo natančno, s čim se ta oče peča, uradna verzija za njegovo družino je, da je trgovski potnik in da preprodaja znamke. Začetek romana ni začetek zgodbe, ampak skok v času naprej, da pove o očetovi smrti, pogrebu in zapuščini in inscenira vso bizarnost razmerij v disfunksionačni družini. S tem si prihrani marsikatero razlaganje na naslednjig straneh.

Fant ni zloben, v primerjavi z ostalimi liki, opisanimi v romanu, je celo zelo očarljivega značaja, je pa izgubljen celo bolj, kot je za fante njegovih let običajno. In neprilagojen. In brez vsake želje, da bi to spremenil. Zaljubljen je v vrstnico, s katero se potepata po Amsterdamu, prodajata šolske knjige, da si lahko kupujeta pijačo, hrano in zabavo, odpravita se celo na potovanje v Rotterdam. Ko ga dekle zapusti, ni videti pretirano slabe volje, vendar kasneje v knjigi še omenja ta čas kot takšnega, ki mu ni ravno naklonjen.

V šoli ni popolna baraba, predvsem ne vedo, kako bi ga obdržali tam, zato mu torej prepovedo, da se sploh še kdaj vrne. Mladi Grunbergov fant postane svoboden, kot si je želel in začne odisejado po igralskih šolah in avdicijah. Ni uspešen, prav tako je bolj kot ne mizerija cela vrsta slabih služb, ki jih nastopa in menja in izgublja kot po tekočem traku, pa seveda cela serija prostitutk različnih barv, čudi in porekla, ki si jih kupuje v amsterdamskem podzemlju. Po nekaj takšnih letih se poda v poklic »moškega spremljevalca«, za katerega je prepričan, da mu je pisan na kožo. In tu se bralec in fant poslovita.

Judovska kolektivna zavest postane frivolna posameznikova izbira, do katere se ne opredeljuje vrednostno, ampak kontekstualno. Ulica postane konvencija, ki v svoji strukturi veliko dolguje inobraževalni instituciji. Premožni straši in prestižna gimnazija niso ideološki minus ali paradigmatski manjko, ampak vsakdanji frivolnosti, ki nista vredni zanimanja. Grunbergov prvenec naj bi bil »zbirka razmislekov o odnosu do preteklosti, do človeškega bivanja in o iskanju lastne, zase sprejemljive usode«, kot lahko beremo na ovitju slovenskega prevoda.

Opis je vsekakor legitimen, morda pa vendarle primernejši za »growing of age« prozo tipa Varuh mlade rži. Kar dobimo v Grunbergovem pisanju, pa to zeitgeistovsko presega in je po povedanem, torej po podanem sporočilu bližje trilogiji Skandinavska mizantropija Mathiasa Faldbakkna. Odsotnost obscenosti naj ne zavede, v bistvu knjiga s tem pridobi na kredibilnosti, ker njenemu frivolnemu flairu tako res ni moč ničesar očitati.

Plave ponedeljke seveda priporočamo v branje. In seveda so zelo primerni za božično darilo, po možnosti kaki mami. Raje kot ima praznike, bolj je bo vesela.

Pisala in risala Andreja.