Nizozemski avtor Arnon Grunberg je v prvencu Plavi ponedeljki, ki se tu in tam spogleduje z avtobiografskostjo, osrednjo vlogo namenil kar "Arnonu Grunbergu". Kot pisec se tudi osrednji junak rodi v judovski družini, pri sedemnajstih ga izključijo iz šole, zatem pa nekaj let opravlja zanikrna dela. Ni pa znano, ali tudi resnični Arnon - tako kot fiktivni - goji poseben fetiš do alkohola in prostitutk. "Sem kustos muzeja rabljenih kondomov, tik zraven muzeja rabljenih steklenic," se predstavi glavni lik.

Tako skoraj polovico romana zasedajo opisi junakovih obiskov prodajalk ljubezni, a ti niso zreducirani na golo seksualnost, temveč lahko skoznje bralec pogleda tudi v zakulisje najstarejše obrti. Čeprav se Arnon zaveda, da ga dekleta na poziv vidijo kot bankovec za sto guldnov z dvema rokama, dvema nogama in penisom, sam pri njih išče predvsem drobce njihovih življenj.

Avtor ne gradi na eni sami linearno postavljeni zgodbi, temveč ponuja kolaž časovno razmetanih kratkometražnih pripovedi, ki pa jih spretno zlepi v smiselno celoto. Zgodbo vseskozi prekuhava po receptu "izmikaj se klišejskim dialogom, ne olepšuj realnosti ter vztrajaj pri tragikomičnem scenariju". Pripetljaji, kot so mamin obisk psihiatra, še preden dobi v roke Arnonovo spričevalo, ali izguba krste z očetovim truplom, namreč izvabijo grenko-sladke nasmeške.

Bralca sicer morda utrudi pisateljevo podajanje dogodkov in informacij v stilu polaganja proizvodov na tekoči trak, vendar se obenem lahko razvaja ob enostavnem, a mestoma poživljajočem jeziku, nevsakdanjem in nenapornem modrovanju ter mehkopornografskih prizorih.